Kmalu so se s plesa vrnili tudi sestri in mačeha. Pogovarjali so se o skrivnostni princesi, ki je nihče ni poznal in ki je vse očarala, še zlasti kraljeviča. Ta je bil ob njenem odhodu zelo zaskrbljen. Hodil je od gosta do gosta in spraševal, če vedo, kdo je skrivnostna lepotica in od kod se je vzela.
Pepelka je komaj zadrževala navdušenje, ko je to slišala. Vprašala je po imenu te očarljive princese, toda nihče ga ni poznal.
"Verjetno je prišla zelo od daleč," je rekla mačeha.
"Mora biti pa res zelo lepa," je pripomnila Pepelka, "da je pustila tako močan vtis. Oh, kako rada bi jo tudi sama videla?"
"Najprej moraš biti povabljena na ples, ti razcapanka!" ji je zabrusila starejša sestra.
"Ampak, kdo bo povabil takšno strašilo?" je pridodala mlajša.
A Pepelke zbadanje ni užalostilo. To je bil zanjo prelep večer in jutri bo še en.
Naslednjega večera je bila še čudovitejša kot dan poprej. Princa je popolnoma očarala, cel večer se je sukal samo okoli nje in jo nenehno obmetaval s komplimenti. Tako dobro se je imela, da je čisto pozabila na čas. Ko je prvikrat odbilo za dvanajst, je bila prepričana, da je ura komaj enajst.
Na srečo je še pravočasno ugotovila svojo zmoto in takoj stekla iz dvorane. Princ ji je sledil, vendar je bila prehitra.
Za njo je ostal le stekleni čeveljček, ki ga je izgubila, ko je tekla po stopnicah. Princ ga je nežno pobral ter si ga stisnil k srcu. Nato se je pozanimal pri dvornih vratarjih, ali so videli oditi kakšno princeso, a oni so prisegli, da niso videli nikogar razen kmečkega dekleta v ponošenih oblačilih.
Pepelka je vsa zadihana pritekla domov – brez kočijaža, kočije in konjev, v svojih umazanih cunjah. Od njene čudovite oprave ni ostalo nič drugega kot en steklen čeveljček, ki ga je hitro skrila pod posteljo.
Ko sta se vrnili sestri, ju je vprašala, če je bilo lepo in ali je bila tudi tokrat tam skrivnostna princesa. Povedali sta ji, da je bila prisotna, vendar je ob polnoči zapustila dvorano s takšno naglico, da je izgubila enega od svojih čudovitih steklenih čeveljčkov. Dodali sta, da je princ, ki je čevelj pobral, preostanek večera samo še strmel vanj, iz česar je bilo razvidno, da se je močno zaljubil. Sestri sta govorili resnico, saj je kraljevič res bil do ušes zaljubljen.
[Na začetek]
Pepelka je komaj zadrževala navdušenje, ko je to slišala. Vprašala je po imenu te očarljive princese, toda nihče ga ni poznal.
"Verjetno je prišla zelo od daleč," je rekla mačeha.
"Mora biti pa res zelo lepa," je pripomnila Pepelka, "da je pustila tako močan vtis. Oh, kako rada bi jo tudi sama videla?"
"Najprej moraš biti povabljena na ples, ti razcapanka!" ji je zabrusila starejša sestra.
"Ampak, kdo bo povabil takšno strašilo?" je pridodala mlajša.
A Pepelke zbadanje ni užalostilo. To je bil zanjo prelep večer in jutri bo še en.
Naslednjega večera je bila še čudovitejša kot dan poprej. Princa je popolnoma očarala, cel večer se je sukal samo okoli nje in jo nenehno obmetaval s komplimenti. Tako dobro se je imela, da je čisto pozabila na čas. Ko je prvikrat odbilo za dvanajst, je bila prepričana, da je ura komaj enajst.
Na srečo je še pravočasno ugotovila svojo zmoto in takoj stekla iz dvorane. Princ ji je sledil, vendar je bila prehitra.
Pepelka je vsa zadihana pritekla domov – brez kočijaža, kočije in konjev, v svojih umazanih cunjah. Od njene čudovite oprave ni ostalo nič drugega kot en steklen čeveljček, ki ga je hitro skrila pod posteljo.
Ko sta se vrnili sestri, ju je vprašala, če je bilo lepo in ali je bila tudi tokrat tam skrivnostna princesa. Povedali sta ji, da je bila prisotna, vendar je ob polnoči zapustila dvorano s takšno naglico, da je izgubila enega od svojih čudovitih steklenih čeveljčkov. Dodali sta, da je princ, ki je čevelj pobral, preostanek večera samo še strmel vanj, iz česar je bilo razvidno, da se je močno zaljubil. Sestri sta govorili resnico, saj je kraljevič res bil do ušes zaljubljen.
|
stran 4 od 5 |
|
