Kraljevi glasniki so čez nekaj dni razglasili, da se bo princ poročil z dekletom, katerega stopalo se bo natanko ujemalo z izgubljenim steklenim čeveljčkom. Najprej so dali čevelj pomeriti princesam, groficam ter vsem ostalim dekletom plemiške krvi, a zaman. Vse so imela prevelika stopala.
Potem so bile na vrsti ostale dame, ki so se udeležile plesa. In tako so nekega dne kraljevi odposlanci potrkali tudi na vrata hiše, v kateri je živela Pepelka.
Sestri sta se na vse pretege trudili obuti steklen čeveljček, vendar nikakor ni šlo. Imela sta kar nekaj številk prevelika stopala.
Nato je Pepelka vprašala, ali lahko poskusi tudi ona.
"Glej, glej," sta jo začeli zbadati sestri, "razcapanka hoče biti princesa."
Kraljevi odposlanec, ki je imel jasna navodila, da mora čevelj pomeriti vsako godno dekle, ji je dovolil. Posedel jo je ter nataknil čeveljček. Vsi so obstali odprtih ust, kajti čevelj je objel stopalo kot ulit. Da bi bilo presenečenje še večje, je Pepelka iz žepa potegnila še drugi čeveljček. Kot da to ne bi bilo dovolj, se je v tistem trenutku pojavila še dobra vila. S čarobno palico se je dotaknila Pepelke in ta se je ponovno znašla v veličastni obleki. Dvomov ni bilo več, Pepelka je bila skrivnostna lepotica.
Sestri sta takoj padli na kolena in začeli prositi odpuščanja za vse, kar sta ji grdega storili. Pepelka - dobrega srca, kot je bila – jima ni zamerila. "Kar je bilo, je bilo," je rekla in ju objela.
Potem so jo odpeljali na dvor. Princu se je zdela lepša kot najlepši dragulj. Takoj sta si padla v objem ter si izpovedala ljubezen. Čez nekaj dni je bila velika poroka.
Tako kot je bila Pepelka lepa, je bila tudi dobra. Ko je postala princesa, ni pozabila svojih sester, kljub temu, da sta se v preteklosti do nje obnašali grdo. Priskrbela jima je prostore na dvoru in ju omožila z bogatima plemičema.
In tako so odtlej vsi srečno živeli do konca svojih dni.
[Na začetek]
Potem so bile na vrsti ostale dame, ki so se udeležile plesa. In tako so nekega dne kraljevi odposlanci potrkali tudi na vrata hiše, v kateri je živela Pepelka.
Sestri sta se na vse pretege trudili obuti steklen čeveljček, vendar nikakor ni šlo. Imela sta kar nekaj številk prevelika stopala.
Nato je Pepelka vprašala, ali lahko poskusi tudi ona.
"Glej, glej," sta jo začeli zbadati sestri, "razcapanka hoče biti princesa."
Kraljevi odposlanec, ki je imel jasna navodila, da mora čevelj pomeriti vsako godno dekle, ji je dovolil. Posedel jo je ter nataknil čeveljček. Vsi so obstali odprtih ust, kajti čevelj je objel stopalo kot ulit. Da bi bilo presenečenje še večje, je Pepelka iz žepa potegnila še drugi čeveljček. Kot da to ne bi bilo dovolj, se je v tistem trenutku pojavila še dobra vila. S čarobno palico se je dotaknila Pepelke in ta se je ponovno znašla v veličastni obleki. Dvomov ni bilo več, Pepelka je bila skrivnostna lepotica.
Potem so jo odpeljali na dvor. Princu se je zdela lepša kot najlepši dragulj. Takoj sta si padla v objem ter si izpovedala ljubezen. Čez nekaj dni je bila velika poroka.
Tako kot je bila Pepelka lepa, je bila tudi dobra. Ko je postala princesa, ni pozabila svojih sester, kljub temu, da sta se v preteklosti do nje obnašali grdo. Priskrbela jima je prostore na dvoru in ju omožila z bogatima plemičema.
In tako so odtlej vsi srečno živeli do konca svojih dni.
KONEC
|
stran 5 od 5 |  |
