Mala rdeča koklja

Mala rdeča koklja je čas najraje preživljala na dvorišču, kjer je na svoj kokljast način brskala za črvi – debelimi, slastnimi črvi.



Oboževala je debele, slastne črve in bila prepričana, da je zdravje njenih otročičkov odvisno od njih. Takoj ko je kakšnega našla, je zaklicala: "Ko-ko-dak!" in piščančki so se hipoma zbrali okoli nje, da bi dobili kak grižljaj.



Da, mala rdeča koklja je bila zelo zaposlena koklja.

Vsekakor bolj od lene mačke – ta je cele dneve samo poležavala in se ni niti toliko pretegnila, da bi pregnala podgano, ki je tekala sem ter tja po dvorišču, kakor se ji je zahotelo.



Kar pa se tiče pujsa, ki je živel v svinjaku – on ni maral za nič, samo da je lahko jedel in se redil.



Nekega dne je mala rdeča koklja našla zrno, pšenično zrno. Ker je bila tako vajena črvov, je bilo to zanjo nekaj povsem novega. Nežno ga je začela kljuvati, upajoč, da bo prišlo ven kaj okusnega. Ugotovila je, da zrno prav v ničemer ni podobno črvom.



Vsenaokrog je začela spraševati, kaj naj bi to bilo. Ugotovila je, da je zrno pšenično in če se posadi, zrase pšenica. Iz pšenice se potem napravi moka in iz moke kruh. Zanimivo!

Ko je vse to odkrila, je vedela, da bi se spodobilo zrno posaditi. A ker je bila sama tako zaposlena z iskanjem črvov za svojo družino, ni imela časa.

Takoj se je spomnila na pujsa, ki je imel časa na pretek, in mačko, ki cele ljube dni ni imela nič za početi, in podgano, ki ni vedela, kaj bi sama s sabo, ter zaklicala: "Kdo bo posadil zrno?"



Pujs je rekel:"Jaz ne."
Mačka je rekla:"Jaz ne."
In podgana je rekla:"Jaz tudi ne."

"No," je rekla mala rdeča koklja: "Potem bom pa jaz." In je.






fisting