Kozel in oven

Nekoč sta živela mož in žena, ki sta imela kozla in ovna. Nekega dne je mož rekel ženi: "Poslušaj, draga, kaj ko bi se znebila kozla in ovna, le v napoto sta. Cel čas samo jesta in prav nič ne prispevata."

"V redu," se je strinjala žena.



In tako je mož stopil do kozla in ovna ter ju spodil. "Bejšta," je rekel, "in ne prikažita se več."



Oprtala sta si bisago in šla. Hodila sta in hodila, ko sta nenadoma sredi polja zagledala volčjo glavo.



Glavo sta spravila v bisago in nadaljevala. Ko se je začel spuščati mrak, sta v daljavi videla, da nekdo kuri ogenj.



"Pojdiva tja," je rekel kozel, "da bova na toplem prenočila. Če ostaneva na planem, naju bodo še volkovi pojedli." In sta šla.

A ko sta prišla, glej ga zlomka! – volkovi so bili tisti, ki so kurili ogenj. Kuhali so si enolončnico.



"Dober večer, mladi fantje, in dober tek!" je s tresočim glasom rekel kozel.

"Dober večer g. Kozel in g. Oven! Ravno si kuhamo enolončnico, pridita in se nam pridružita, potem vaju bomo pa oba pojedli."

Kozel je od strahu čisto otrpnil, oven pa se je tresel kot šiba na vodi. Potem je kozel začel razmišljati. Mislil je in mislil, dokler ni naposled rekel: "No, g. Oven, dajva si ponovno ogledati tisto volčjo glavo, ki jo nosiš v bisagi!"






fisting