Sneguljčica

Nekega zimskega dne, ko so z neba poplesavale debele snežinke, je ob oknu sedela kraljica in vezla. Ples snežink jo je tako pritegnil, da se je nenadoma zbodla v prst in tri kapljice krvi so kanile na sneg. Rdeče kapljice na snežni belini so se ji zdele tako krasne, da si je rekla:"Oh, kako rada bi imela otroka belega kot sneg in rdečega kot kri!"

Kmalu zatem se ji je rodila hčer – z lički rdečimi kot kri in kožo belo kot sneg. Deklico so imenovali Sneguljčica, vendar jo kraljici ni bilo usojeno dolgo pestovati. Kmalu po njenem rojstvu je umrla.

Leto dni je oče, kralj, žaloval, potem pa si je vzel drugo ženo. To je bila lepa ženska, vendar zelo prevzetna in domišljava. Ni mogla prenesti, da bi bila katera lepša od nje.

V svojih prostorih je imela čarobno zrcalce in ko se je pogledala vanj, ga je vprašala:

"Zrcalce, zrcalce na steni povej, katera najlepša v deželi je tej?"



In zrcalce je odgovorilo: "Ti, kraljica naša, najlepša v deželi si tej."

Tedaj je bila zadovoljna, saj je vedela, da čarobno zrcalce nikoli ne laže.

Sneguljčica pa je medtem rasla in rasla in postajala vse lepša. Njena lepota je kmalu prekašala tudi kraljičino.

Nekega dne se je kraljica zopet pogledala v zrcalo: "Zrcalce, zrcalce na steni povej, katera najlepša v deželi je tej?"

Tokrat je zrcalce odgovorilo: "Ti, kraljica naša, zelo lepa si, a Sneguljčica je še lepša kakor ti."

Kraljica je pozelenela od zavisti in ljubosumja. Že od vsega začetka ni marala Sneguljčice, sedaj pa jo je zasovražila.

Nevoščljivost in napuh sta ji tako razjedli srce, da je poklicala lovca in mu naročila: "Pelji Sneguljčico v gozd in poskrbi, da je nikoli več ne bom videla. V dokaz, da si jo ubil, mi prinesi njeno srce."

Lovec je ubogal in odpeljal Sneguljčico globoko v gozd, toda ko je izvlekel nož, da bi jo ubil, je dekle padlo na kolena in začelo milo jokati.

"Usmili se me, dobri lovec," je ihte prosila. "Pusti me živeti in obljubim, da bom pobegnila daleč v gozd in se nikoli več ne bom vrnila na dvor."

Lovec se jo je usmilil. "Pojdi, ubogi otrok," je rekel, "in zbeži čim dlje."

Sam pri sebi si je mislil, da jo bodo tako ali tako kmalu požrle divje zveri, a kljub temu je čutil olajšanje, da mu je ni bilo treba ubiti. Ubil pa je zato srno in njeno srce odnesel kraljici v dokaz, da Sneguljčice ni več.

Sneguljčica je tako ostala čisto sama v temnem gozdu. Mogočna drevesa, zavijanje vetra, strašljivi zvoki divjih živali, vse to jo je zelo prestrašilo. Ni vedela, kaj naj stori, zato je začela teči in tekla je, dokler ni padel mrak.



Tedaj je zagledala majhno leseno hiško. Bila je zelo utrujena, zato je vstopila, da bi si malo odpočila.






fisting