Modra mama goska

Mama goska je poskušala misliti. Odšla je z dvorišča, kjer je bilo preglasno, da bi lahko zbrala svoje misli, in se skrila med rdeče rože blizu vrta. Končno malo miru.



Misliti je bilo zmeraj težko za mamo gosko. Njena številčna družina jo je neprenehoma zaposlovala, zato ni bilo časa za to. Vedno je bilo treba kaj postoriti za otročičke.

Torej, mama goska je poskušala misliti. Imela je ducat malih goskic, na katere je bila nadvse ponosna. To so bile čudovite male goskice; mehke, okrogle, puhaste, kot kakšne teniške žogice z nogicami. Bile so lepše od drugih otročičkov na dvorišču, bile pa so tudi bistre in so vedele toliko, kolikor lahko ve kakšna goskica – prav gotovo več kot piščančki, čeprav se je koklja tako rada postavljala z njimi.

Goskice so si znale poiskati zajtrk skoraj tako dobro kot njihova mama, medtem ko je koklja svojim otročičkom morala vse prinesti na krožniku. Kar pa se vode tiče – no, piščančki je niso marali. Ampak goskice – to je pa druga pesem. Tako rade so čofotale po bližnjem potočku, da jih je mama goska zmeraj s težavo spravljala na suho.

Da, goskice so bile čudovite in mama goska je kar izžarevala ponos ob misli nanje. Bila bi popolnoma srečna, če le ne bilo ene zadevščine, ki jo je nadvse skrbela. Bala se je, da se bo njenim goskicam zgodilo nekaj strašnega. Zato se je namenila misliti.

Nekaj je bilo narobe. Vsako noč, ko so vsi trdno spali, se je nekaj pritihotapilo na dvorišče in odneslo eno kokoš, tako da je bila vsako jutro zmeraj ena kokoš manj kot dan poprej. Karkoli je že bilo, bilo je neslišno. In vedno je naslednjega jutra nekdo manjkal, ponavadi kak piščanček. Žal pa nihče o tem ni vedel nič več kot sama mama goska.

No, mali petelinček je rekel, da je bil kragulj, ampak mali petelinček je zmeraj mislil, da ve vse, pa se je skoraj zmeraj izkazalo, da ne ve nič, tako da nihče ni več verjel ničemur, kar je mali petelinček rekel.

Poleg tega, če bi bil kragulj, bi veliki beli petelin to vedel, kajti veliki beli petelin je vedel vse. Bil je kralj dvorišča in skrbel je za vse kokoši. Imel je živo rdeč bradelj in prelepo, dolgo zelenkasto perje na repu. Mama goska ga je imela za najčudovitejšo bitje na svetu.

Ampak nekaj je bilo tudi z njim narobe. Manj je kikirikal kot ponavadi in njegova čudovita rdeča krona ni stala več izravnano in ponosno, temveč se je povesila na stran. Izgledal je zelo utrujeno in nesrečno, kot da je tudi on že poskušal misliti. Ampak, če on ni vedel, kaj je prihajalo noč za nočjo, potem ni vedel nihče.



Vse je bilo drugače, ko je v svoji mali hiški na dvorišču živel dobri stari Fido. Tedaj ni bilo takšnih težav. Toda dobrega starega Fida ni več. Nihče pravzaprav ne ve, kaj se je z njim zgodilo. Nekega jutra se je zapodil za avtomobilom in od takrat ga nihče več ni videl. Vsi so imeli radi Fida in vsi so ga pogrešali, ampak nikoli se ni vrnil in njegova majhna hiška stoji zdaj prazna noč in dan.






fisting