Šla je k drevesu in ga priliznjeno nagovorila: "Pozdravljen, petelin! V veliko čast mi je, da lahko spoznam tako imenitnega petelina, kot si ti. Kakšno čudovito perje imaš, kot bi bilo pokrito z zlatom! In tvoj rep! Tako veličasten je, da ga je nemogoče opisati z besedami. Da sploh ne omenjam tvojega glasu! Poslušala bi ga lahko dan in noč. Kaj, če bi se spustil z veje, da se malce pobližje spoznava. Veš kaj, danes imam ravno rojstni dan, z veseljem te povabim k meni na zabavo. Veliko hrane in pijače bo. Dajva se kar takoj odpraviti do mojega doma."
"Hvala za povabilo," je odgovoril petelin. "Rade volje bi šel s tabo, ampak prej moram vprašati še svojega prijatelja. Vsepovsod greva skupaj."
"Kje pa je ta tvoj prijatelj?" je vprašala lisica in si obliznila usta.
"Spodaj, v drevesni duplini," je odvrnil petelin. "Mislim, da še spi."
In tako je lisica začela vohljati okoli dupline, misleč da bo naletela na še enega petelina, ko jo naenkrat nekaj zgrabi za smrček. Ni bil petelin!
[Na začetek]
"Kje pa je ta tvoj prijatelj?" je vprašala lisica in si obliznila usta.
"Spodaj, v drevesni duplini," je odvrnil petelin. "Mislim, da še spi."
In tako je lisica začela vohljati okoli dupline, misleč da bo naletela na še enega petelina, ko jo naenkrat nekaj zgrabi za smrček. Ni bil petelin!
KONEC
|
stran 3 od 3 |  |
