Nekega dne je pes rekel petelinu: "No, kolega petelin, mislim, da bova manj lačna, če bova šla v gozd, kot pa da ostaneva tukaj. Kaj porečeš?"
"To je dejstvo," je porekel petelin. "Pojdiva, drugače pač ne gre."
Hodila sta in hodila, a ničesar nista našla. Potem se je pričelo mračiti in petelin je rekel: "Dajva prenočiti tukaj na tem drevesu. Jaz bom odfrčal na vejo, ti pa se namesti v duplino. Nekako bo že šlo."
Ko se je pričelo daniti, se je petelin prebudil prvi in, kot mu je bilo v navadi, glasno zapel: "Kikiriki, kikiriki, vstanite vsi! Sonce prihaja, kikiriki!"
Šla je k drevesu in ga priliznjeno nagovorila: "Pozdravljen, petelin! V veliko čast mi je, da lahko spoznam tako imenitnega petelina, kot si ti. Kakšno čudovito perje imaš, kot bi bilo pokrito z zlatom! In tvoj rep! Tako veličasten je, da ga je nemogoče opisati z besedami. Da sploh ne omenjam tvojega glasu! Poslušala bi ga lahko dan in noč. Kaj, če bi se spustil z veje, da se malce pobližje spoznava. Veš kaj, danes imam ravno rojstni dan, z veseljem te povabim k meni na zabavo. Veliko hrane in pijače bo. Dajva se kar takoj odpraviti do mojega doma."
"Kje pa je ta tvoj prijatelj?" je vprašala lisica in si obliznila usta.
"Spodaj, v drevesni duplini," je odvrnil petelin. "Mislim, da še spi."
In tako je lisica začela vohljati okoli dupline, misleč da bo naletela na še enega petelina, ko jo naenkrat nekaj zgrabi za smrček. Ni bil petelin!
KONEC