In tako je tistega večera, ko se je sonce spustilo, mama goska povedla svoje male goskice v Fidovo hiško. Vsi so se ji smejali, ampak ona je bila trdno prepričana v svoj prav, zato se je delala, kot da jih ne sliši. Pravzaprav se ji niso čisto vsi smejali; veliki beli petelin se ji ni smejal.
Mama goska in njeni otročički so potem vsako noč preživeli v Fidovi hiški in se vsako jutro prebudili celi ter v enakem številu. Še zmeraj pa je vsako jutro manjkala ena kokoš.
Nekega večera se je zato veliki beli petelin odločil ukrepati. Skočil na ogrado in glasno zakikirikal. Vse kokoši so se zbrale, da bi ga poslušale. Rekel jim je, da morajo vsi, prav do zadnjega, prenočiti v stari Fidovi hiški, kajti to je edina rešitev pred lisico. Kokoši se tokrat niso smejale, saj ko je veliki beli petelin rekel, da se mora kaj storiti, se je to storilo, brez prigovarjanja!
In tako so se tistega večera vse kokoši stisnile v Fidovo hiško. Šlo je zelo na tesno, saj hiška ni bila velika, pa tudi nekatere kokoši niso bile preveč vljudne in so se precej prerivale. Veliki petelin je storil vse, kar je mogel, da bi obdržal red, kar mu je glede na okoliščine še kar uspevalo. Kmalu so vsi zaspali.
[Na začetek]
Nekega večera se je zato veliki beli petelin odločil ukrepati. Skočil na ogrado in glasno zakikirikal. Vse kokoši so se zbrale, da bi ga poslušale. Rekel jim je, da morajo vsi, prav do zadnjega, prenočiti v stari Fidovi hiški, kajti to je edina rešitev pred lisico. Kokoši se tokrat niso smejale, saj ko je veliki beli petelin rekel, da se mora kaj storiti, se je to storilo, brez prigovarjanja!
|
stran 4 od 5 |
|
