Modra mama goska

Mama goska je poskušala misliti. Odšla je z dvorišča, kjer je bilo preglasno, da bi lahko zbrala svoje misli, in se skrila med rdeče rože blizu vrta. Končno malo miru.



Misliti je bilo zmeraj težko za mamo gosko. Njena številčna družina jo je neprenehoma zaposlovala, zato ni bilo časa za to. Vedno je bilo treba kaj postoriti za otročičke.

Torej, mama goska je poskušala misliti. Imela je ducat malih goskic, na katere je bila nadvse ponosna. To so bile čudovite male goskice; mehke, okrogle, puhaste, kot kakšne teniške žogice z nogicami. Bile so lepše od drugih otročičkov na dvorišču, bile pa so tudi bistre in so vedele toliko, kolikor lahko ve kakšna goskica – prav gotovo več kot piščančki, čeprav se je koklja tako rada postavljala z njimi.

Goskice so si znale poiskati zajtrk skoraj tako dobro kot njihova mama, medtem ko je koklja svojim otročičkom morala vse prinesti na krožniku. Kar pa se vode tiče – no, piščančki je niso marali. Ampak goskice – to je pa druga pesem. Tako rade so čofotale po bližnjem potočku, da jih je mama goska zmeraj s težavo spravljala na suho.

Da, goskice so bile čudovite in mama goska je kar izžarevala ponos ob misli nanje. Bila bi popolnoma srečna, če le ne bilo ene zadevščine, ki jo je nadvse skrbela. Bala se je, da se bo njenim goskicam zgodilo nekaj strašnega. Zato se je namenila misliti.

Nekaj je bilo narobe. Vsako noč, ko so vsi trdno spali, se je nekaj pritihotapilo na dvorišče in odneslo eno kokoš, tako da je bila vsako jutro zmeraj ena kokoš manj kot dan poprej. Karkoli je že bilo, bilo je neslišno. In vedno je naslednjega jutra nekdo manjkal, ponavadi kak piščanček. Žal pa nihče o tem ni vedel nič več kot sama mama goska.

No, mali petelinček je rekel, da je bil kragulj, ampak mali petelinček je zmeraj mislil, da ve vse, pa se je skoraj zmeraj izkazalo, da ne ve nič, tako da nihče ni več verjel ničemur, kar je mali petelinček rekel.

Poleg tega, če bi bil kragulj, bi veliki beli petelin to vedel, kajti veliki beli petelin je vedel vse. Bil je kralj dvorišča in skrbel je za vse kokoši. Imel je živo rdeč bradelj in prelepo, dolgo zelenkasto perje na repu. Mama goska ga je imela za najčudovitejšo bitje na svetu.

Ampak nekaj je bilo tudi z njim narobe. Manj je kikirikal kot ponavadi in njegova čudovita rdeča krona ni stala več izravnano in ponosno, temveč se je povesila na stran. Izgledal je zelo utrujeno in nesrečno, kot da je tudi on že poskušal misliti. Ampak, če on ni vedel, kaj je prihajalo noč za nočjo, potem ni vedel nihče.



Vse je bilo drugače, ko je v svoji mali hiški na dvorišču živel dobri stari Fido. Tedaj ni bilo takšnih težav. Toda dobrega starega Fida ni več. Nihče pravzaprav ne ve, kaj se je z njim zgodilo. Nekega jutra se je zapodil za avtomobilom in od takrat ga nihče več ni videl. Vsi so imeli radi Fida in vsi so ga pogrešali, ampak nikoli se ni vrnil in njegova majhna hiška stoji zdaj prazna noč in dan.

Nekateri so bili mnenja, da je odšel pomagat pastirju pazit ovce, ki so živele na drugi strani hriba. A to je rekel mali petelinček, kar seveda pomeni, da skoraj gotovo ni bilo res. Nihče pravzaprav ni vedel. Ampak prav gotovo je res, da je bilo bolje, preden je Fido odšel, saj je ponoči zmeraj budno pazil, da se nikomur ne bi nič zgodilo.

A zgodilo se je mami goski – končno se ji je porodila zamisel. Kaj, ko bi ona sama vso noč budno pazila in se na lastne oči prepričala, kaj se dogaja, kdo odnaša male piške. Da, točno tako bo storila.

Takoj, ko si je naredila nočni načrt, je prenehala misliti, saj ni bila vajena tako napornega dela, pa tudi sonce je zelo močno pripekalo. Poleg tega, goskice so že predolgo čofotale po vodi. Res nikoli niso vedele, kdaj je dovolj.

Zadovoljna sama s sabo je počasi odracala do potočka k svojim čudovitim mokrim goskicam. Potem so se skupaj sprehodile po cvetočem travniku in mama goska je za ta dan zaključila s premišljevanjem.



A ko je prišla noč, ni pozabila svojega načrta. Takoj, ko se je sonce spustilo, so se kokoši udobno namestile na gred in zaspale. Koklja je zbrala svoje piščančke pod peruti, da jim je bilo toplo in prijetno, in tudi oni so skupaj hitro zaspali. Tudi mama goska je pod svoja dolga krila stisnila svoje otročičke, ampak ona ni zaspala.

Ostala je budna, z široko odprtimi očmi. Bilo je zelo težko v temi sedeti pri miru in ostati buden. Najprej se je eno oko zaprlo, potem drugo, a mama goska se ni tako zlahka predala. Hitro je zopet na široko odprla oči in ves čas skušala strmeti v velikega belega petelina, ki je počival nasproti njej. Kmalu je opazila, da je tudi veliki beli petelin buden in takoj ji je postalo lažje.

Luna je prepotovala že lep kos neba, vse je bilo zelo tiho, ko se je nenadoma zgodilo - dolga, vitka lisica je skoraj neslišno preskočila ogrado in se pričela prihuljeno plaziti po dvorišču. Mama goska se je tako zelo prestrašila, da je skoraj na ves glas rekla: “Kvak! Kvak!“, a na srečo je še vedno strmela v velikega belega petelina in to ji je zelo pomagalo.



Lisica se je počasi plazila proti kokošnjaku, kjer so spale kokoši, ampak zanimivo - ni ubrala najbližje poti. Na široko se je namreč ognila Fidove hiške. Čeprav je bila mama goska zelo prestrašena, se je vprašala - zakaj? Lisica se je bala starega Fida, to je mama goska vedela, ampak, ali lisica ni vedela, da je Fido daleč stran? Ali ni vedela, da je njegova hiška prazna? Kakorkoli že, lisica ni izgubljala časa; hitro je smuknila mimo hiške in naslednje jutro je zopet manjkala ena kokoš.

Mami goski se je ob vsem tem utrnila še ena misel: če se lisica drži stran od Fidove hiške, potem ne bo mogla najti goskic, ki bodo tam skrite. Mami goski se je to zdela imenitna ideja - in res je bila. Poleg tega bo v hiško povabila tudi kokoši, da bodo vsi na varnem. Da, splača se misliti!

Toda naslednjega dne, ko je svojo imenitno idejo predlagala dvoriščnim prijateljem, je nihče ni poslušal. Večina se ji je smejala in prav nihče je ni jemal resno.



Toda mama goska se ni pustila pregovoriti. Če drugi nočejo storiti ničesar in bodo samo čakali, da jih lisica enega za drugim odnese, je to njihova stvar. Da pa ona ne bi storila vsega, kar je v njeni moči, da bi zaščitila svoje male goskice – to pa ne!

In tako je tistega večera, ko se je sonce spustilo, mama goska povedla svoje male goskice v Fidovo hiško. Vsi so se ji smejali, ampak ona je bila trdno prepričana v svoj prav, zato se je delala, kot da jih ne sliši. Pravzaprav se ji niso čisto vsi smejali; veliki beli petelin se ji ni smejal.



Mama goska in njeni otročički so potem vsako noč preživeli v Fidovi hiški in se vsako jutro prebudili celi ter v enakem številu. Še zmeraj pa je vsako jutro manjkala ena kokoš.

Nekega večera se je zato veliki beli petelin odločil ukrepati. Skočil na ogrado in glasno zakikirikal. Vse kokoši so se zbrale, da bi ga poslušale. Rekel jim je, da morajo vsi, prav do zadnjega, prenočiti v stari Fidovi hiški, kajti to je edina rešitev pred lisico. Kokoši se tokrat niso smejale, saj ko je veliki beli petelin rekel, da se mora kaj storiti, se je to storilo, brez prigovarjanja!



In tako so se tistega večera vse kokoši stisnile v Fidovo hiško. Šlo je zelo na tesno, saj hiška ni bila velika, pa tudi nekatere kokoši niso bile preveč vljudne in so se precej prerivale. Veliki petelin je storil vse, kar je mogel, da bi obdržal red, kar mu je glede na okoliščine še kar uspevalo. Kmalu so vsi zaspali.

Ko pa je naslednje jutro prišel kmet natrositi koruzo za zajtrk, je samo debelo pogledal - kokošnjak je bil namreč prazen! No, ni bilo dolgo, da jih je vse našel stisnjene v Fidovi hiški. Prizoru se je sprva nasmejal, ko pa je videl, da ne manjka nobena kokoš, se je zdelo, kot da je tudi on začel misliti.

Zvečer se je kmet vrnil – in kdo mislite, da je bil z njim? Dobri stari Fido. Mahal je z repom in bil zelo vesel, da je spet nazaj. Tudi kokoši so ga bile vesele, saj so vedele, da bo sedaj konec težav z lisico.

Seveda se ga je razveselila tudi mama goska, ki pa si je še posebej oddahnila, saj ji sedaj, ko ne bo več težav, končno ne bo treba več misliti.



KONEC

www.epravljice.si