
Torej, mama goska je poskuÅ¡ala misliti. Imela je ducat malih goskic, na katere je bila nadvse ponosna. To so bile Äudovite male goskice; mehke, okrogle, puhaste, kot kakÅ¡ne teniÅ¡ke žogice z nogicami. Bile so lepÅ¡e od drugih otroÄiÄkov na dvoriÅ¡Äu, bile pa so tudi bistre in so vedele toliko, kolikor lahko ve kakÅ¡na goskica – prav gotovo veÄ kot piÅ¡ÄanÄki, Äeprav se je koklja tako rada postavljala z njimi.
Goskice so si znale poiskati zajtrk skoraj tako dobro kot njihova mama, medtem ko je koklja svojim otroÄiÄkom morala vse prinesti na krožniku. Kar pa se vode tiÄe – no, piÅ¡ÄanÄki je niso marali. Ampak goskice – to je pa druga pesem. Tako rade so Äofotale po bližnjem potoÄku, da jih je mama goska zmeraj s težavo spravljala na suho.
Da, goskice so bile Äudovite in mama goska je kar izžarevala ponos ob misli nanje. Bila bi popolnoma sreÄna, Äe le ne bilo ene zadevÅ¡Äine, ki jo je nadvse skrbela. Bala se je, da se bo njenim goskicam zgodilo nekaj straÅ¡nega. Zato se je namenila misliti.
Nekaj je bilo narobe. Vsako noÄ, ko so vsi trdno spali, se je nekaj pritihotapilo na dvoriÅ¡Äe in odneslo eno kokoÅ¡, tako da je bila vsako jutro zmeraj ena kokoÅ¡ manj kot dan poprej. Karkoli je že bilo, bilo je nesliÅ¡no. In vedno je naslednjega jutra nekdo manjkal, ponavadi kak piÅ¡ÄanÄek. Žal pa nihÄe o tem ni vedel niÄ veÄ kot sama mama goska.
No, mali petelinÄek je rekel, da je bil kragulj, ampak mali petelinÄek je zmeraj mislil, da ve vse, pa se je skoraj zmeraj izkazalo, da ne ve niÄ, tako da nihÄe ni veÄ verjel niÄemur, kar je mali petelinÄek rekel.
Poleg tega, Äe bi bil kragulj, bi veliki beli petelin to vedel, kajti veliki beli petelin je vedel vse. Bil je kralj dvoriÅ¡Äa in skrbel je za vse kokoÅ¡i. Imel je živo rdeÄ bradelj in prelepo, dolgo zelenkasto perje na repu. Mama goska ga je imela za najÄudovitejÅ¡o bitje na svetu.
Ampak nekaj je bilo tudi z njim narobe. Manj je kikirikal kot ponavadi in njegova Äudovita rdeÄa krona ni stala veÄ izravnano in ponosno, temveÄ se je povesila na stran. Izgledal je zelo utrujeno in nesreÄno, kot da je tudi on že poskuÅ¡al misliti. Ampak, Äe on ni vedel, kaj je prihajalo noÄ za noÄjo, potem ni vedel nihÄe.

Nekateri so bili mnenja, da je odÅ¡el pomagat pastirju pazit ovce, ki so živele na drugi strani hriba. A to je rekel mali petelinÄek, kar seveda pomeni, da skoraj gotovo ni bilo res. NihÄe pravzaprav ni vedel. Ampak prav gotovo je res, da je bilo bolje, preden je Fido odÅ¡el, saj je ponoÄi zmeraj budno pazil, da se nikomur ne bi niÄ zgodilo.
A zgodilo se je mami goski – konÄno se ji je porodila zamisel. Kaj, ko bi ona sama vso noÄ budno pazila in se na lastne oÄi prepriÄala, kaj se dogaja, kdo odnaÅ¡a male piÅ¡ke. Da, toÄno tako bo storila.
Takoj, ko si je naredila noÄni naÄrt, je prenehala misliti, saj ni bila vajena tako napornega dela, pa tudi sonce je zelo moÄno pripekalo. Poleg tega, goskice so že predolgo Äofotale po vodi. Res nikoli niso vedele, kdaj je dovolj.
Zadovoljna sama s sabo je poÄasi odracala do potoÄka k svojim Äudovitim mokrim goskicam. Potem so se skupaj sprehodile po cvetoÄem travniku in mama goska je za ta dan zakljuÄila s premiÅ¡ljevanjem.

Ostala je budna, z Å¡iroko odprtimi oÄmi. Bilo je zelo težko v temi sedeti pri miru in ostati buden. Najprej se je eno oko zaprlo, potem drugo, a mama goska se ni tako zlahka predala. Hitro je zopet na Å¡iroko odprla oÄi in ves Äas skuÅ¡ala strmeti v velikega belega petelina, ki je poÄival nasproti njej. Kmalu je opazila, da je tudi veliki beli petelin buden in takoj ji je postalo lažje.
Luna je prepotovala že lep kos neba, vse je bilo zelo tiho, ko se je nenadoma zgodilo - dolga, vitka lisica je skoraj nesliÅ¡no preskoÄila ogrado in se priÄela prihuljeno plaziti po dvoriÅ¡Äu. Mama goska se je tako zelo prestraÅ¡ila, da je skoraj na ves glas rekla: “Kvak! Kvak!“, a na sreÄo je Å¡e vedno strmela v velikega belega petelina in to ji je zelo pomagalo.

Mami goski se je ob vsem tem utrnila Å¡e ena misel: Äe se lisica drži stran od Fidove hiÅ¡ke, potem ne bo mogla najti goskic, ki bodo tam skrite. Mami goski se je to zdela imenitna ideja - in res je bila. Poleg tega bo v hiÅ¡ko povabila tudi kokoÅ¡i, da bodo vsi na varnem. Da, splaÄa se misliti!
Toda naslednjega dne, ko je svojo imenitno idejo predlagala dvoriÅ¡Änim prijateljem, je nihÄe ni posluÅ¡al. VeÄina se ji je smejala in prav nihÄe je ni jemal resno.

In tako je tistega veÄera, ko se je sonce spustilo, mama goska povedla svoje male goskice v Fidovo hiÅ¡ko. Vsi so se ji smejali, ampak ona je bila trdno prepriÄana v svoj prav, zato se je delala, kot da jih ne sliÅ¡i. Pravzaprav se ji niso Äisto vsi smejali; veliki beli petelin se ji ni smejal.

Nekega veÄera se je zato veliki beli petelin odloÄil ukrepati. SkoÄil na ogrado in glasno zakikirikal. Vse kokoÅ¡i so se zbrale, da bi ga posluÅ¡ale. Rekel jim je, da morajo vsi, prav do zadnjega, prenoÄiti v stari Fidovi hiÅ¡ki, kajti to je edina reÅ¡itev pred lisico. KokoÅ¡i se tokrat niso smejale, saj ko je veliki beli petelin rekel, da se mora kaj storiti, se je to storilo, brez prigovarjanja!

Ko pa je naslednje jutro priÅ¡el kmet natrositi koruzo za zajtrk, je samo debelo pogledal - kokoÅ¡njak je bil namreÄ prazen! No, ni bilo dolgo, da jih je vse naÅ¡el stisnjene v Fidovi hiÅ¡ki. Prizoru se je sprva nasmejal, ko pa je videl, da ne manjka nobena kokoÅ¡, se je zdelo, kot da je tudi on zaÄel misliti.
ZveÄer se je kmet vrnil – in kdo mislite, da je bil z njim? Dobri stari Fido. Mahal je z repom in bil zelo vesel, da je spet nazaj. Tudi kokoÅ¡i so ga bile vesele, saj so vedele, da bo sedaj konec težav z lisico.
Seveda se ga je razveselila tudi mama goska, ki pa si je Å¡e posebej oddahnila, saj ji sedaj, ko ne bo veÄ težav, konÄno ne bo treba veÄ misliti.

KONEC
