Nadela si je svež predpasnik ter čisto kuharsko kapo. Najprej je – tako, kot je treba – zmesila testo. Ko je testo vzšlo, ga je razdelila na tri hlebčke in vstavila v pečico.
In kaj so ves ta čas počeli pujs, mačka in podgana? Mačka je leno opazovala ter se neprestano hihitala, domišljava podgana si je pudrala nos in se občudovala v ogledalcu, pujs pa je v svojem kotičku glasno smrčal.
Naposled je prišel veliki trenutek. Po zraku je zavel slasten vonj sveže pečenega kruha, ki so ga duhali vsi prebivalci dvorišča.
Mala rdeča koklja se je počasi odpravila proti izvoru vsega tega navdušenja.
Čeprav je bila videti povsem mirna, ji je v resnici srce močno razbijalo. Z veliko težavo je brzdala svoje navdušenje. Ni vedela, ali je kruh uspel, toda kakšno veselje – iz pečice so prišli trije popolni rjavi hlebčki.
Potem je, verjetno zato, ker ji je prešlo že v navado, zaklicala: "Kdo bo pojedel kruh?"
Vse dvoriščne živali so si začele oblizovati usta.
Pujs je rekel:"Jaz bom."
Mačka je rekla:"Jaz bom."
In podgana je rekla:"Tudi jaz bom."
Toda mala rdeča koklja je rekla: "Ne, ne boste. Jaz bom." In je.
[Na začetek]
In kaj so ves ta čas počeli pujs, mačka in podgana? Mačka je leno opazovala ter se neprestano hihitala, domišljava podgana si je pudrala nos in se občudovala v ogledalcu, pujs pa je v svojem kotičku glasno smrčal.
Mala rdeča koklja se je počasi odpravila proti izvoru vsega tega navdušenja.
Vse dvoriščne živali so si začele oblizovati usta.
Pujs je rekel:"Jaz bom."
Mačka je rekla:"Jaz bom."
In podgana je rekla:"Tudi jaz bom."
Toda mala rdeča koklja je rekla: "Ne, ne boste. Jaz bom." In je.
KONEC
|
stran 5 od 5 |  |
