Po koncu tega precej napornega dne se je g. Koklja umaknila v svoje spalne prostore. K počitku se je odpravila prej kot ponavadi, saj je bila zelo utrujena.
Z veseljem bi tudi naslednjega jutra malo dlje spala, vendar so njeni piščančki, ki so takoj, ko se je prikazalo sonce, začeli živahno pozdravljati dan, pregnali vsakršno upanje na takšno razkošje.
Zaspano je napol odprla eno oko in že ji je prišlo na misel, da bo to dan, ko bo treba iz moke nekako narediti kruh.
Nikoli še ni pekla kruha, čeprav ga, seveda, lahko speče vsakdo, ki pazljivo sledi receptu. Prepričana je bila, da zmore.
Ko se je očedila ter nahranila otročičke, je poiskala pujsa, mačko in podgano.
Še zmeraj upajoč, da ji bodo pomagali, je zaklicala: "Kdo bo spekel kruh?"
A njeni upi so se ponovno razblinili, kajti pujs je rekel:"Jaz ne."
Mačka je rekla:"Jaz ne."
In podgana je rekla:"Jaz tudi ne."
In ponovno je mala rdeča koklja rekla: "No, potem bom pa jaz." In je.
[Na začetek]
Zaspano je napol odprla eno oko in že ji je prišlo na misel, da bo to dan, ko bo treba iz moke nekako narediti kruh.
Nikoli še ni pekla kruha, čeprav ga, seveda, lahko speče vsakdo, ki pazljivo sledi receptu. Prepričana je bila, da zmore.
Ko se je očedila ter nahranila otročičke, je poiskala pujsa, mačko in podgano.
Še zmeraj upajoč, da ji bodo pomagali, je zaklicala: "Kdo bo spekel kruh?"
Mačka je rekla:"Jaz ne."
In podgana je rekla:"Jaz tudi ne."
In ponovno je mala rdeča koklja rekla: "No, potem bom pa jaz." In je.
|
stran 4 od 5 |
|
