"Ne joči več," je odvrnil žabon, "lahko ti pomagam. Ampak, kaj bom dobil v zameno, če ti prinesem kroglico."
"Karkoli ti srce poželi, dragi žabon," se je razveselila princesa. "Moje obleke, moj nakit, lahko tudi zlato krono, ki jo nosim v laseh."
"Obleke, nakit in krone me ne zanimajo," je rekel žabon. "Ampak, če me boš ljubila, če mi boš delala družbo, če mi boš dovolila sedeti s tabo za mizo, jesti iz tvojega zlatega krožnika, piti iz tvoje zlate čaše, če bom lahko spal v tvoji postelji – če in samo če mi boš vse to obljubila, potem se bom potopil na dno vodnjaka in ti prinesel zlato kroglico."
"Vse obljubim, vse," je rekla princesa s figo v žepu, "samo prinesi mi kroglico."
Takoj, ko je slišal obljubo, se je žabon potopil. Čez nekaj minut je bila zlata kroglica na suhem.
Kraljeva hči se je nadvse razveselila svoje čudovite igrače; pograbila jo je in takoj stekla proč. Žabonu se ni niti zahvalila, kaj šele, da bi izpolnila, kar je obljubila.
"Počakaj! Počakaj!" je za njo klical žabon. A zaman. Princesa je odvihrala domov in že na pol poti čisto pozabila svoje obljube ter ubogega žabona.
Naslednji dan, ko je s kraljem in dvorjani sedela za mizo ter jedla iz svojega zlatega krožnika, je bilo slišati, kako nekaj čofotajoč prihaja po marmornih stopnicah. In ko je čofotanje prenehalo, je potrkalo na vratih.
"Najmlajša kraljeva hči, odpri vrata!" je rekel glas za vrati.
Princesa je vstala, da bi pogledala, kdo jo kliče, ampak ko je odprla vrata in zagledala žabona, jih je brž zaloputnila nazaj ter se precej bleda vrnila k mizi.
[Na začetek]
"Karkoli ti srce poželi, dragi žabon," se je razveselila princesa. "Moje obleke, moj nakit, lahko tudi zlato krono, ki jo nosim v laseh."
"Obleke, nakit in krone me ne zanimajo," je rekel žabon. "Ampak, če me boš ljubila, če mi boš delala družbo, če mi boš dovolila sedeti s tabo za mizo, jesti iz tvojega zlatega krožnika, piti iz tvoje zlate čaše, če bom lahko spal v tvoji postelji – če in samo če mi boš vse to obljubila, potem se bom potopil na dno vodnjaka in ti prinesel zlato kroglico."
"Vse obljubim, vse," je rekla princesa s figo v žepu, "samo prinesi mi kroglico."
Takoj, ko je slišal obljubo, se je žabon potopil. Čez nekaj minut je bila zlata kroglica na suhem.
Kraljeva hči se je nadvse razveselila svoje čudovite igrače; pograbila jo je in takoj stekla proč. Žabonu se ni niti zahvalila, kaj šele, da bi izpolnila, kar je obljubila.
"Počakaj! Počakaj!" je za njo klical žabon. A zaman. Princesa je odvihrala domov in že na pol poti čisto pozabila svoje obljube ter ubogega žabona.
Naslednji dan, ko je s kraljem in dvorjani sedela za mizo ter jedla iz svojega zlatega krožnika, je bilo slišati, kako nekaj čofotajoč prihaja po marmornih stopnicah. In ko je čofotanje prenehalo, je potrkalo na vratih.
"Najmlajša kraljeva hči, odpri vrata!" je rekel glas za vrati.
Princesa je vstala, da bi pogledala, kdo jo kliče, ampak ko je odprla vrata in zagledala žabona, jih je brž zaloputnila nazaj ter se precej bleda vrnila k mizi.
|
stran 2 od 5 |
|
