Volk se je za trenutek zamislil: "Hm, lahko bi kar takoj pojedel to deklico, ampak je premajhna, da bi mi potešila lakoto. Če odigram pravilno, bom lahko pojedel njo, pa tudi njeno babico!"
"Oh, kako lep dan je, mar ne?" je začel priliznjeno govoriti. "Samo poslušaj, kako čudovito pojejo ptičice, kako nežno se v vetriču zibljejo krošnje. In vse te prekrasne rožice, ki naju obdajajo? Kako dišeče in čarobne so! Mar ne bi nabrala šopka za svojo ubogo babico? Gotovo se ga bo razveselila."
"To pa ni slaba zamisel," je rekla Rdeča kapica. "Zgodaj je še in res se mi nikamor ne mudi."
Začela je nabirati pisane cvetlice, ki so se bleščale v soju jutranjih žarkov. Raznobarvni cvetovi so jo čisto prevzeli in komaj je utrgala eno rožico, že je zagledala drugo, še lepšo in čudovitejšo. Kmalu je zašla daleč s poti, globoko v temni gozd, volk pa jo je medtem ucvrl naravnost k babici.
[Na začetek]
"Oh, kako lep dan je, mar ne?" je začel priliznjeno govoriti. "Samo poslušaj, kako čudovito pojejo ptičice, kako nežno se v vetriču zibljejo krošnje. In vse te prekrasne rožice, ki naju obdajajo? Kako dišeče in čarobne so! Mar ne bi nabrala šopka za svojo ubogo babico? Gotovo se ga bo razveselila."
"To pa ni slaba zamisel," je rekla Rdeča kapica. "Zgodaj je še in res se mi nikamor ne mudi."
|
stran 2 od 5 |
|
