Nekega dne jo je mama poklicala k sebi in rekla: "RdeÄa kapica, vzemi tole koÅ¡arico in nesi svoji bolni babici nekaj hrane in pijaÄe. Dobro ji bo delo. Pojdi skozi gozd, ne ustavljaj se in ne iÅ¡Äi bližnjic!"

Že je veselo poskakovala po gozdni poti, ko je pred njo nenadoma skoÄil velik volk. Prav niÄ se ga ni prestraÅ¡ila, saj Å¡e nikoli ni sreÄala nobenega volka in ni vedela, s kakÅ¡no krvoloÄno zverjo ima opravka.

"Dobro, hvala," je odvrnila.
"Kam pa kam tako zgodaj?"
"K babici."
"Kaj pa nosiš v košarici?" je nadalje drezal volk.
"Nekaj hrane in pijaÄe za bolno babico. Da se okrepÄa," mu je pridno odgovarjala RdeÄa kapica.
"Kje pa živi tvoja babica?"
"Na drugi strani gozda, kakšnih dvajset minut hoje od tu. Njena hiša stoji pod tremi velikimi hrasti, tik ob vodnjaku. Ni je težko najti."
Volk se je za trenutek zamislil: "Hm, lahko bi kar takoj pojedel to deklico, ampak je premajhna, da bi mi potešila lakoto. Če odigram pravilno, bom lahko pojedel njo, pa tudi njeno babico!"
"Oh, kako lep dan je, mar ne?" je zaÄel priliznjeno govoriti. "Samo posluÅ¡aj, kako Äudovito pojejo ptiÄice, kako nežno se v vetriÄu zibljejo kroÅ¡nje. In vse te prekrasne rožice, ki naju obdajajo? Kako diÅ¡eÄe in Äarobne so! Mar ne bi nabrala Å¡opka za svojo ubogo babico? Gotovo se ga bo razveselila."
"To pa ni slaba zamisel," je rekla RdeÄa kapica. "Zgodaj je Å¡e in res se mi nikamor ne mudi."

Hitro je našel hišo pod tremi velikimi hrasti in potrkal.

"Jaz sem, RdeÄa kapica," je s spremenjenim glasom odvrnil volk. "Prinesla sem ti nekaj hrane in pijaÄe, da se okrepÄaÅ¡."
"O, moj ljubi otrok, kar vstopi, odprto je," je rekla babica. "Prešibka sem, da bi vstala."
Volk je vstopil, brez besed planil na ubogo babico in jo požrl. Potem si je oblekel njena oblaÄila, zagrnil zavese, legel v posteljo in Äakal.
RdeÄa kapica je ves ta Äas nabirala cvetje. Ko ga je nabrala toliko, da ga ni imela veÄ kam dati, se je spomnila na babico in naposled odhitela do njene hiÅ¡e. Malce jo je zaskrbelo, ko je potrkala in naÅ¡la odprta vrata.


"Da te bolje slišim," je dobila v odgovor.
"In zakaj imaÅ¡ tako velike oÄi?"
"Da te bolje vidim."
"Zakaj pa imaš tako velika usta?"
"Da te lahko požrem!" je zarjovel volk in skoÄil s postelje. Preden bi lahko zaklicala na pomoÄ, jo je že celo pogoltnil.
Dodobra sit in zadovoljen sam s sabo si je nato privoÅ¡Äil malce poÄitka. Legel je nazaj v posteljo in zaspal. Med spanjem pa je zaÄel tako glasno smrÄati, da so se poleg hiÅ¡e tresli tudi trije veliki hrasti, pod katerimi je stala. Ravno tedaj je priÅ¡el mimo lovec, ki mu je bilo težko verjeti, da lahko stara ženica tako glasno smrÄi, zato se je odloÄil preveriti, Äe ni morda kaj narobe.
Previdno je vstopil in glej - na postelji je ležal volk, prav tisti, ki ga je že dolgo lovil. Že ga je hotel pokonÄati s puÅ¡ko, ko je opazil, kako zaobljen je okrog pasu. PuÅ¡ko je zato raje zamenjal s Å¡karjami ter volku previdno razparal trebuh.
Samo nekaj rezov je bilo potrebnih in ven je skoÄila pretresena RdeÄa kapica: "Joj, kako sem se prestraÅ¡ila!" je vzkliknila. "Tako temno je v volkovem trebuhu!" Tudi babico so živo in zdravo potegnili ven.

Vsi so bili veseli sreÄnega konca - lovec je iz vodnjaka potegnil volka in mu odrl kožo, babica se je okrepÄala, RdeÄa kapica pa je obljubila, da bo odslej ubogala mamo in nikoli veÄ brezskrbno govorila s tujci ter po nepotrebnem zahajala s poti.
KONEC
