Vsekakor bolj od lene mačke – ta je cele dneve samo poležavala in se ni niti toliko pretegnila, da bi pregnala podgano, ki je tekala sem ter tja po dvorišču, kakor se ji je zahotelo.
Ko je vse to odkrila, je vedela, da bi se spodobilo zrno posaditi. A ker je bila sama tako zaposlena z iskanjem črvov za svojo družino, ni imela časa.
Takoj se je spomnila na pujsa, ki je imel časa na pretek, in mačko, ki cele ljube dni ni imela nič za početi, in podgano, ki ni vedela, kaj bi sama s sabo, ter zaklicala: "Kdo bo posadil zrno?"
Mačka je rekla:"Jaz ne."
In podgana je rekla:"Jaz tudi ne."
"No," je rekla mala rdeča koklja: "Potem bom pa jaz." In je.
Nato je nadaljevala s svojimi vsakodnevnimi opravki, kar je pomenilo brskanje za črvi in hranjenje piščančkov.
Poletje je minilo, kot bi švignil. In medtem ko so pujs, mačka in podgana lenarili ter se redili, je pšenica zrasla tako visoko, da je bila nared za žetev.
Pujs je rekel:"Jaz ne."
Mačka je rekla:"Jaz ne."
In podgana je rekla:"Jaz tudi ne."
"No," je rekla mala rdeča koklja: "Potem bom pa jaz." In je.
Vendar ni šlo tako zlahka, kajti prikorakala je četica bučnih piščančkov, ki so z glasnim čivkanjem izjavljali, da se počutijo zapostavljene.
Ni ji preostalo drugega, kot da zakliče: "Kdo bo zmlatil pšenico?" in upa na najboljše.
Mačka je zamijavkala: "Jaz ne."
In podgana je zacvilila: "Jaz tudi ne."
"No," je malce razočarana rekla mala rdeča koklja: "Potem bom pa jaz." In je.
Seveda je najprej nahranila svoje piščančke, ko pa jih je spravila k zasluženemu popoldanskemu spancu, se je lotila mlatenja pšenice.
Pujs je rekel:"Jaz ne."
Mačka je rekla:"Jaz ne."
In podgana je rekla:"Jaz tudi ne."
Vzela je vrečo in se odpravila do mlina.
Zaspano je napol odprla eno oko in že ji je prišlo na misel, da bo to dan, ko bo treba iz moke nekako narediti kruh.
Nikoli še ni pekla kruha, čeprav ga, seveda, lahko speče vsakdo, ki pazljivo sledi receptu. Prepričana je bila, da zmore.
Ko se je očedila ter nahranila otročičke, je poiskala pujsa, mačko in podgano.
Še zmeraj upajoč, da ji bodo pomagali, je zaklicala: "Kdo bo spekel kruh?"
Mačka je rekla:"Jaz ne."
In podgana je rekla:"Jaz tudi ne."
In ponovno je mala rdeča koklja rekla: "No, potem bom pa jaz." In je.
Nadela si je svež predpasnik ter čisto kuharsko kapo. Najprej je – tako, kot je treba – zmesila testo. Ko je testo vzšlo, ga je razdelila na tri hlebčke in vstavila v pečico.
In kaj so ves ta čas počeli pujs, mačka in podgana? Mačka je leno opazovala ter se neprestano hihitala, domišljava podgana si je pudrala nos in se občudovala v ogledalcu, pujs pa je v svojem kotičku glasno smrčal.
Mala rdeča koklja se je počasi odpravila proti izvoru vsega tega navdušenja.
Vse dvoriščne živali so si začele oblizovati usta.
Pujs je rekel:"Jaz bom."
Mačka je rekla:"Jaz bom."
In podgana je rekla:"Tudi jaz bom."
Toda mala rdeča koklja je rekla: "Ne, ne boste. Jaz bom." In je.
KONEC