NekoÄ sta živela mož in žena, ki sta imela kozla in ovna.
Nekega dne je mož rekel ženi: "PosluÅ¡aj, draga, kaj ko bi se znebila kozla in ovna, le v napoto sta. Cel Äas samo jesta in prav niÄ ne prispevata."
"V redu," se je strinjala žena.
In tako je mož stopil do kozla in ovna ter ju spodil. "BejÅ¡ta," je rekel, "in ne prikažita se veÄ."
Oprtala sta si bisago in Å¡la. Hodila sta in hodila, ko sta nenadoma sredi polja zagledala volÄjo glavo.
Glavo sta spravila v bisago in nadaljevala. Ko se je zaÄel spuÅ¡Äati mrak, sta v daljavi videla, da nekdo kuri ogenj.
"Pojdiva tja," je rekel kozel, "da bova na toplem prenoÄila. ÄŒe ostaneva na planem, naju bodo Å¡e volkovi pojedli." In sta Å¡la.
A ko sta priÅ¡la, glej ga zlomka! – volkovi so bili tisti, ki so kurili ogenj. Kuhali so si enolonÄnico.
"Dober veÄer, mladi fantje, in dober tek!" je s tresoÄim glasom rekel kozel.
"Dober veÄer g. Kozel in g. Oven! Ravno si kuhamo enolonÄnico, pridita in se nam pridružita, potem vaju bomo pa oba pojedli."
Kozel je od strahu Äisto otrpnil, oven pa se je tresel kot Å¡iba na vodi. Potem je kozel zaÄel razmiÅ¡ljati. Mislil je in mislil, dokler ni naposled rekel: "No, g. Oven, dajva si ponovno ogledati tisto volÄjo glavo, ki jo nosiÅ¡ v bisagi!"
Oven je izvlekel volÄjo glavo, ko je kozel rekel: "Ne, ne to! Vzemi tisto veÄjo!" Oven je ponovno izvlekel volÄjo glavo, seveda isto kot prej, saj je bila samo ena, ampak kozel je nadaljeval: "Ne, spet si narobe vzel! Tisto zagrabi, najveÄjo!"
Volkovi so se zaÄudeno spogledali, misleÄ, da ima oven bisago polno volÄjih glav. Eden od njih je takoj vstal in rekel: "No, bratje, vÅ¡eÄ mi je v vaÅ¡i družbi, ampak zdi se mi, da enolonÄnica preslabo vre. Samo po drva skoÄim." Seveda se ni imel namena vrniti v družbo tako nevarnih gostov, kot sta bila oven in kozel.
Drugi volk je ravno tako razmiÅ¡ljal, kako bi se izmuznil. Naposled je rekel: "EnolonÄnica res slabo vre, najinega brata, ki je skoÄil po drva, pa Å¡e vedno ni. Grem mu pomagat!" In je tudi on odÅ¡el in tudi on se ni imel namena vrniti.
Tretji volk ni dolgo ostal sam. "Le kaj delata tako dolgo," je rekel. "Grem pogledat, kaj ju zadržuje!" Vstal je in se poÄasi oddaljil, ko pa je bil dovolj daleÄ, je zaÄel teÄi, kolikor hitro je mogel.
Kozel in oven sta bila navduÅ¡ena. Pojedla sta enolonÄnico, potem pa jo tudi onadva pobrisala.
Medtem so se trije volkovi pogovarjali: "Le zakaj smo se vsi trije tako prestraÅ¡ili kozla in ovna? Saj smo vendar volkovi, moÄnejÅ¡i smo! Pojdimo nazaj in ju pojejmo!" In so Å¡li.
A ko so priÅ¡li do kuriÅ¡Äa, so naÅ¡li le prazno posodo, v kateri se je kuhala njihova enolonÄnica. To jih je Å¡e bolj razjezilo, zato so se podali na lov. Ni bilo dolgo, da so ju naÅ¡li. Oba sta bila na drevesu, kjer sta si iskala varno prenoÄiÅ¡Äe.
NajstarejÅ¡i in najveÄji volk se je ulegel pod drevo in jima zaÄel kazati ostre zobe.
Oven se je zopet zaÄel ves tresti od strahu. Nenadoma je izgubil ravnotežje in telebnil naravnost na volka. Kozel je ob tem zakriÄal: "Daj ga, oven, daj ga! Prinesi mi najveÄjo glavo!"
Volk se je tako prestrašil, da je od vsega hudega zacvilil, saj je mislil, da ga je oven napadel. Podurhal jo je, kolikor so ga noge nesle, ostala dva pa sta mu sledila.
KONEC
