Gospa, ki je živela v čevlju

.epub	.mobi	.lit

Nekoč je bila gospa, ki je živela v čevlju. Ta čevelj je stal blizu mogočnega gozda in je bil tako velik, da so ga uporabljali kot hišo. Gospa in vsi njeni otroci, ki jih je bilo toliko, da si jih težko preštel, so živeli v njem.

Imeli so se radi in drug drugemu so radi pomagali. Najstarejši sin, Martin, ki je bil zelo močan, je sekal drevesa za kurjavo, Peter je iz vrbovega protja pletel košare, Marko je bil glavni vrtnar, Ančka je molzla kravo in Simona je učila manjše otroke brati in pisati.

A treba je vedeti, da naša gospa ni vedno živela v čevlju. Nekoč je z otroci in možem, ki je bil, tako kot Martin, drvar, živela v prelepi hiši, oviti z bršljanom.

Toda na drugi strani gozda je živel krut velikan, ki je nekega dne s svojo veliko gorjačo zrušil hišo ter mimogrede ugrabil še ubogega drvarja, ki je tisti čas v bližini podiral drevesa.

Na srečo je bila hiša tedaj prazna. Ko se je naša gospa tega žalostnega dne vrnila domov, je našla hišo v ruševinah, moža pa nikjer.

Ker moža ob mraku še zmeraj ni bilo od nikoder, se ga je vsa družina odpravila iskat. Ko so prišli do mesta, kjer je velikan srečal očeta, so naleteli na velikanski čevelj. Dolgo v noč so klicali za izgubljenim očetom, a zaman.

Spričo dejstva, da je bilo hladno, njihova hiša pa v ruševinah, se je naša gospa odločila, da bodo kot bivališče uporabili kar velikanski čevelj. Vsaj dokler ne bodo zgradili nove hiše. Martin in Peter sta postavila streho, izrezala vrata ter uredila še par drugih stvari in čevelj se je hitro spremenil v pravi pravcati dom.

Mnoga leta so potlej srečno živeli v tem novem domu, toda gospa ni nikoli pozabila svojega moža in njegove žalostne usode. Martin je opazil, kako nesrečna je zaradi tega, zato je predlagal svojim enajstim bratom, da vzamejo stvari v svoje roke in se odpravijo k velikanu osvoboditi ugrabljenega očeta. Vendar gospa ni hotela slišati nič o tem, saj je poznala velikanovo moč in se je bala, da bo izgubila še svoje sinove.

A Martin se ni bal. Kupil je ducat ostrih mečev, medtem ko je Peter izdelal čvrste ščite in čelade, kakor tudi samostrele ter puščice z železnimi konicami.

Dobro so se pripravili. Nekega jutra so kljub nasprotovanju matere pod vodstvom Martina odkorakali v gozd. Naslednji dan so prišli do velikanovega gradu. Martin je pustil svoje brate v zavetju gozda, sam pa pogumno stopil do vhodnih vrat in segel po težkem trkalu.

Vrata je odprl hecen fant z velikansko glavo, ki se je kar naprej pačil in smejal.

Martin je korajžno zakorakal čez dvorišče, nakar je srečal slugo, ki je hotel izvedeti namen njegovega obiska. Naravnost mu je povedal, da je prišel osvoboditi svojega očeta, ki ga je ugrabil velikan. Grajski sluga mu je prijazno odsvetoval nakano, češ da tisti del gradu, kjer se nahaja njegov oče, straži velik zmaj.

A to ga ni prestrašilo. Šel je naprej in kmalu naletel na pošast, ki pa je – na njegovo srečo – spala. Ni se obotavljal – svoj meč je zasadil naravnost v zmajevo srce. Zmaj je ob tem kriče planil pokonci in skušal zgrabiti Martina. Toda meč je opravil svoje delo in zmaj se je v naslednjem trenutku mrtev zgrudil na tla.

Medtem je velikan, ki je prejšnji dan preveč popival, trdno spal na drugem koncu grada. Na srečo ga zmajev krik ni prebudil.

Martin je s pomočjo hecnega dečka, ki mu je odprl vrata, hitro našel ubogega očeta. Ta je bil presrečen, ko je zagledal svojega pogumnega sina. Močno ga je objel, potem pa je Martin poklical svojih enajst bratov. Ko so se vsi pozdravili in objeli z očetom, so presekali verigo, na katero je bil priklenjen, in ga osvobodili.

Sedaj se moramo vrniti k naši gospe v čevlju. Pohod njenih sinov na velikanov grad jo je zelo skrbel. A ko se je utapljala v skrbeh, jo je obiskala stara čarovnica, ki je rekla, da ji bo pomagala, saj je sovražila velikana.

Tako sta obe sedli na metlo in skupaj odleteli do velikanovega gradu.

Čarovnica je imela veliko moč, ki jo je nemudoma izkoristila. Na velikanova stopala je pričarala cel kup žuljev in kurjih očes.

Velikan se je prebudil v bolečinah, ki so postale neznosne, ko je vstal iz postelje. Tedaj se je spomnil na čevlje, ki so mu bili malce preveliki, a zelo udobni. Škoda le, da je pred časom enega izgubil v gozdu. To je bil čevelj, v katerem je živela naša velika družina. Velikan se je odločil, da ga pojde poiskat.

Ker je imel velike noge, je delal velike korake in ni bilo dolgo, da je našel svoj izgubljen čevelj. Razbolelo nogo je takoj potisnil vanj, pri tem pa polomil streho, ki sta jo postavila Martin in Peter. Otroci, ki so bili tedaj v čevlju, so se zelo prestrašili. Kriče so zbežali skozi vrata in se poskrili v gozdu.

Ravno tedaj sta nazaj prileteli čarovnica in naša gospa, pa tudi Martin, njegovih enajst bratov in oče so se vrnili. Martin in njegovi bratje so takoj prijeli za samostrele in zasipali velikana z dežjem puščic, dokler ni ranjen padel po tleh. Potem je Martin skočil na njegova prsa in mu odrobil glavo.

Naša velika družina si je nato zgradila novo veliko hišo, v kateri so srečno živeli do konca svojih dni.