Naslednje dni je Titi še naprej zanemarjala malega Fida. Sprehajala se je z gospodom Papagajem, mu prepevala, se mu prijazno nasmihala, pravzaprav se je zdelo, kot da je srečna le takrat, ko je v njegovi družbi.
Ubogega Fida pa je strto srce precej zdelalo; vidno je shujšal, njegov kožuh, nekoč košat in čist, je postal zanemarjen ter umazan. Kaj je mogel? Gospod Papagaj je bil tako veličasten, tako ljubeč in pameten, on pa tako majhen in nepomemben. Bil je na robu obupa, tako globoko pogreznjen v črne misli, da je razmišljal celo o tem, da si vzame življenje.
Nekega večera, ko je že padla tema, je prišel do zaključka, da bi bilo vendarle najbolje pobegniti. Prav gotovo bolje, kot pa si vzeti življenje. S takšnimi mislimi je taval sem ter tja, ko se je nenadoma znašel v sosednjem vrtu. Tedaj je izza vogala zaslišal glasove.
[Na začetek]
Nekega večera, ko je že padla tema, je prišel do zaključka, da bi bilo vendarle najbolje pobegniti. Prav gotovo bolje, kot pa si vzeti življenje. S takšnimi mislimi je taval sem ter tja, ko se je nenadoma znašel v sosednjem vrtu. Tedaj je izza vogala zaslišal glasove.
|
stran 3 od 7 |
|
