Toda nekega dne, ko se je Titi vrnila z obiska svoje mame, je Fida doletelo neprijetno presenečenje. Titi se je pojavila v družbi gospoda iz tropskih krajev, ki se je, z vso predrznostjo svoje vrste, obnašal zelo domišljavo. Na svoja prsa si je položil Titino tačko, ji nenehno šepetal lepe reči, kot npr. da je "najlepša od vseh muc", jo celo prosil, naj mu zapoje, saj je slišal, da ima zelo sladek glas, medtem pa se sploh ni zmenil za ubogega malega Fida, ki je potrto sedel v kotu.
Po pravici povedano je bil Fido precej jezen, tako zelo, da je pričel prav divje renčati. Osuplo je opazoval, kako Titi z užitkom sprejema vse te papagajske neumnosti. Ni mogel razumeti, s kakšno pravico se je drzen neznanec povabil v goste. Saj je res, da ga je krasilo svetlo rdeče in zeleno perje, da je imel na glavi moden rumen klobuk in pod peresom pozlačeno sprehajalno palico, pa vendar ni bil privlačen, to je bilo gotovo.
Toda Titi je bila navdušena nad njegovim izgledom in gosposko držo: imel je lepo pisano perje, govoril je mnogo tujih jezikov, bil je grozno glasen in vreščav, veliko je prepotoval in bil je tako očaran od Titine lepote, da je skromna muca vso svojo pozornost namenjala le njemu, g. Pavlu Papagaju. Na zvestega malega Fida pa je čisto pozabila.
"Ljubka Titi," je rekel g. Papagaj, "pozabiti moraš takšne nepomembne kužke, kot je Fido. Poslušaj me - jaz sem svetovni popotnik, govorim pet jezikov, imam palačo z zlatimi rešetkami primerno za kralja, imam praktično neomejene zaloge kruha, mleka in orehov: vse to sem pripravljen deliti s tabo. Jutri pojdeva na izlet do polja pri sosednji hiši. Nasvidenje za zdaj, moja draga mucika." Tako je rekel, poljubil Titino tačko in odšel.
Ubogi Fido je od vsega hudega zalajal. O, ti poredna Titi!
[Na začetek]
Toda Titi je bila navdušena nad njegovim izgledom in gosposko držo: imel je lepo pisano perje, govoril je mnogo tujih jezikov, bil je grozno glasen in vreščav, veliko je prepotoval in bil je tako očaran od Titine lepote, da je skromna muca vso svojo pozornost namenjala le njemu, g. Pavlu Papagaju. Na zvestega malega Fida pa je čisto pozabila.
"Ljubka Titi," je rekel g. Papagaj, "pozabiti moraš takšne nepomembne kužke, kot je Fido. Poslušaj me - jaz sem svetovni popotnik, govorim pet jezikov, imam palačo z zlatimi rešetkami primerno za kralja, imam praktično neomejene zaloge kruha, mleka in orehov: vse to sem pripravljen deliti s tabo. Jutri pojdeva na izlet do polja pri sosednji hiši. Nasvidenje za zdaj, moja draga mucika." Tako je rekel, poljubil Titino tačko in odšel.
Ubogi Fido je od vsega hudega zalajal. O, ti poredna Titi!
|
stran 2 od 7 |
|
