Nezvest Papagaj

Nekoč sta v prelepi hiši srečno živela pisana muca in prijazen bel kuža. Muci je bilo ime Titi, kužku - Fido. Čez čas se je bel kuža zaljubil v pisano muco, zato je čakal na priložnost, da ji razodene svojo naklonjenost. Nekega dne, ko je Titi leno dvignila svojo tačko, nagnila glavo malce v levo, napol zaprla oči in nasploh izgledala nadvse ljubko, se je opogumil. Odločno se je zazrl v njene oči in z rahlo cvilečim glasom rekel:

"Oh, Titi, zaljubljen sem!"



"Mar res?" je oprezno odvrnila muca, ki ni hotela pokazati svoje vznemirjenosti.

"Prav zares," je nadaljeval mali kuža, nekoliko prizadet nad hladnim odzivom. "Ti si tista, v katero sem zaljubljen. Sem ti všeč, Titi?"

Toda Titi ni rekla ničesar, niti zapredla ni. Pa vendar mu je iz kotička svojega levega očesa namenila prijazen pogled, kar je bilo dovolj, da je spoznal, da ji je vendarle pri srcu. Opogumljen s to majhno pozornostjo se je tiho vzravnal in sedel poleg nje.

"No," si je rekel sam pri sebi, "prav nič ne dvomim, da me bo čez čas vzljubila; toliko bolj, ker imam še pred poletjem namen zrasti - in to precej." Toda nekega dne, ko se je Titi vrnila z obiska svoje mame, je Fida doletelo neprijetno presenečenje. Titi se je pojavila v družbi gospoda iz tropskih krajev, ki se je, z vso predrznostjo svoje vrste, obnašal zelo domišljavo. Na svoja prsa si je položil Titino tačko, ji nenehno šepetal lepe reči, kot npr. da je "najlepša od vseh muc", jo celo prosil, naj mu zapoje, saj je slišal, da ima zelo sladek glas, medtem pa se sploh ni zmenil za ubogega malega Fida, ki je potrto sedel v kotu.



Po pravici povedano je bil Fido precej jezen, tako zelo, da je pričel prav divje renčati. Osuplo je opazoval, kako Titi z užitkom sprejema vse te papagajske neumnosti. Ni mogel razumeti, s kakšno pravico se je drzen neznanec povabil v goste. Saj je res, da ga je krasilo svetlo rdeče in zeleno perje, da je imel na glavi moden rumen klobuk in pod peresom pozlačeno sprehajalno palico, pa vendar ni bil privlačen, to je bilo gotovo.

Toda Titi je bila navdušena nad njegovim izgledom in gosposko držo: imel je lepo pisano perje, govoril je mnogo tujih jezikov, bil je grozno glasen in vreščav, veliko je prepotoval in bil je tako očaran od Titine lepote, da je skromna muca vso svojo pozornost namenjala le njemu, g. Pavlu Papagaju. Na zvestega malega Fida pa je čisto pozabila.

"Ljubka Titi," je rekel g. Papagaj, "pozabiti moraš takšne nepomembne kužke, kot je Fido. Poslušaj me - jaz sem svetovni popotnik, govorim pet jezikov, imam palačo z zlatimi rešetkami primerno za kralja, imam praktično neomejene zaloge kruha, mleka in orehov: vse to sem pripravljen deliti s tabo. Jutri pojdeva na izlet do polja pri sosednji hiši. Nasvidenje za zdaj, moja draga mucika." Tako je rekel, poljubil Titino tačko in odšel.

Ubogi Fido je od vsega hudega zalajal. O, ti poredna Titi! Naslednje dni je Titi še naprej zanemarjala malega Fida. Sprehajala se je z gospodom Papagajem, mu prepevala, se mu prijazno nasmihala, pravzaprav se je zdelo, kot da je srečna le takrat, ko je v njegovi družbi.



Ubogega Fida pa je strto srce precej zdelalo; vidno je shujšal, njegov kožuh, nekoč košat in čist, je postal zanemarjen ter umazan. Kaj je mogel? Gospod Papagaj je bil tako veličasten, tako ljubeč in pameten, on pa tako majhen in nepomemben. Bil je na robu obupa, tako globoko pogreznjen v črne misli, da je razmišljal celo o tem, da si vzame življenje.

Nekega večera, ko je že padla tema, je prišel do zaključka, da bi bilo vendarle najbolje pobegniti. Prav gotovo bolje, kot pa si vzeti življenje. S takšnimi mislimi je taval sem ter tja, ko se je nenadoma znašel v sosednjem vrtu. Tedaj je izza vogala zaslišal glasove. "Ljubka gospa Kavka," je rekel glas, ki se mu je zdel poznan. "Jaz sem svetovni popotnik, govorim pet jezikov, imam palačo z zlatimi rešetkami primerno za kralja, imam praktično neomejene zaloge kruha, mleka in orehov: vse to sem pripravljen deliti z vami. Jutri odletiva na krajši izlet do velikega hrasta poleg koruzne njive."



"Kaj takega!" je pomislil Fido, "saj to je g. Papagaj." In res je bil - g. Papagaj, ki je izpovedoval svojo ljubezen stari gospe Kavki, vdovi g. Jožeta Kavke, ki si je v svojem dolgem življenju nakradel in shranil, kot se kavkam pritiče, zajetno premoženje. Vse to je zapustil v korist gospe Kavki.

Zdelo se je, da stari vdovi naklonjenost g. Papagaja zelo ugaja. Prav gotovo je mislila, da so vse njegove besede resnične. Spogledljivo se mu je nasmihala in žal ji je bilo, da si tistega dne ni nadela bolj čistega in bolj modnega klobuka; takšnega, ki bi jo napravil še mlajšo in privlačnejšo, kot je mislila, da je.

Fido je ob vsem tem kar poskočil od veselja. Urno jo je ucvrl domov. "Oh, Titi!" je vzkliknil, "ne boš verjela, kaj sem odkril. Tisti papagajski nepridiprav, ki se pretvarja, da te tako zelo ljubi, prav zdajle dvori vdovi Kavki. Če pohitiš, se lahko prepričaš na lastne oči."

"Neumnosti!" je odvrnila Titi. "Ne verjamem."

"No," je rekel Fido, "če ne verjameš, stopi z mano do sosednjega vrta. Videla boš, da govorim resnico."

Toda Titi, prepričana v čast g. Papagaja, se ni dala tako zlahka omajati. Bilo je potrebnega še kar nekaj prepričevanja, preden je popustila in se naposled odpravila do sosednjega vrta.

Tam je našla g. Papagaja, ki je še zmeraj dvoril stari Kavki. Oba, Fido in Titi, sta se skrila za bližnji zid in prisluškovala.



Papagaj se je očitno zelo trudil izvedeti, koliko ima stara vdova pod palcem in kje ležijo njeni zakladi. Gospa Kavka je bila že tik pred tem, da mu vse razodene, ko je Titi, ki se ni zmogla več zadrževati, planila na Papagaja in ga opraskala po kljunu. "O, ti pokvarjen Papagaj!" je vzkliknila. "Kaj pa tvoja obljuba, da se boš poročil z mano in me odpeljal v svojo zlato palačo."



"Zlato palačo!" je vrisknila gospa Kavka. "Ti vražji ptič, to si vendar obljubil tudi meni. Gospodična muca, ali vam je še kaj natvezel? Vam je obljubil tudi kruh, mleko in orehe?"

"Tudi to, tudi to," je odvrnila Titi, medtem pa praskala in krempljala po nezvestem Papagaju. Nato je rekla: "Upam, da si zadovoljen. In še to ti povem - če te še kdaj vidim blizu naše hiše, ti bom izpraskala vso perje!"

V slovo je še zasikala, tako kot znajo samo mačke, potem pa prijela Fida za tačko in rekla: "Pojdiva." Fido se kljub svoji prijazni naravi ni mogel upreti in je, preden je odšel, namenil pretresenemu g. Papagaju še dva ali tri ostre ugrize. Takoj, ko je gospa Kavka ostala sama s Papagajem, mu jih je pošteno napela: "Ti prevarantski, domišljav, ostuden nepridiprav! Kako si upaš! Če ne premoreš niti trohice poštenosti, te bom pa pošteno nakljuvala!" Skočila je nadenj in s svojim velikim, močnim kljunom uresničila grožnjo. Papagaj jo je podurhal, kolikor so ga noge nesle.



Zaradi vsega tega je Papagaj izgubil ves svoj ugled. Vsi so ga zaničevali in imeli za lažnivca. Izkazalo se je, da je tudi njegova zlata palača laž, saj je prebival v čisto običajni ptičji kletki. Za kazen so ga okovali v verige in zaprli v njegovo zlato palačo. Cele dneve je potem samo posedal na leseni gredi, ki jo je, iz čiste zlobe, kar naprej kljuval.

Stara vdova Kavka je obdržala svoje skrivnosti in ostala neporočena.

Kar pa se tiče Titi in Fida - Titi je na svojega pasjega prijatelja začela gledati drugače. Vse bolj je cenila njegovo zvestobo. Ko je prišlo poletje, je Fido, po svojih pričakovanjih, občutno zrasel. Dobil je zelo lepo rdeče-črno ovratnico, Titi pa je ugotovila, da ga ima pravzaprav zelo rada. Odločila se je, da ga nikoli več ne bo zapustila.



KONEC

www.epravljice.si