"Oh, Titi, zaljubljen sem!"
"Prav zares," je nadaljeval mali kuža, nekoliko prizadet nad hladnim odzivom. "Ti si tista, v katero sem zaljubljen. Sem ti vÅ¡eÄ, Titi?"
Toda Titi ni rekla niÄesar, niti zapredla ni. Pa vendar mu je iz kotiÄka svojega levega oÄesa namenila prijazen pogled, kar je bilo dovolj, da je spoznal, da ji je vendarle pri srcu. Opogumljen s to majhno pozornostjo se je tiho vzravnal in sedel poleg nje.
"No," si je rekel sam pri sebi, "prav niÄ ne dvomim, da me bo Äez Äas vzljubila; toliko bolj, ker imam Å¡e pred poletjem namen zrasti - in to precej." Toda nekega dne, ko se je Titi vrnila z obiska svoje mame, je Fida doletelo neprijetno preseneÄenje. Titi se je pojavila v družbi gospoda iz tropskih krajev, ki se je, z vso predrznostjo svoje vrste, obnaÅ¡al zelo domiÅ¡ljavo. Na svoja prsa si je položil Titino taÄko, ji nenehno Å¡epetal lepe reÄi, kot npr. da je "najlepÅ¡a od vseh muc", jo celo prosil, naj mu zapoje, saj je sliÅ¡al, da ima zelo sladek glas, medtem pa se sploh ni zmenil za ubogega malega Fida, ki je potrto sedel v kotu.

Toda Titi je bila navduÅ¡ena nad njegovim izgledom in gosposko držo: imel je lepo pisano perje, govoril je mnogo tujih jezikov, bil je grozno glasen in vreÅ¡Äav, veliko je prepotoval in bil je tako oÄaran od Titine lepote, da je skromna muca vso svojo pozornost namenjala le njemu, g. Pavlu Papagaju. Na zvestega malega Fida pa je Äisto pozabila.
"Ljubka Titi," je rekel g. Papagaj, "pozabiti moraÅ¡ takÅ¡ne nepomembne kužke, kot je Fido. PosluÅ¡aj me - jaz sem svetovni popotnik, govorim pet jezikov, imam palaÄo z zlatimi reÅ¡etkami primerno za kralja, imam praktiÄno neomejene zaloge kruha, mleka in orehov: vse to sem pripravljen deliti s tabo. Jutri pojdeva na izlet do polja pri sosednji hiÅ¡i. Nasvidenje za zdaj, moja draga mucika." Tako je rekel, poljubil Titino taÄko in odÅ¡el.
Ubogi Fido je od vsega hudega zalajal. O, ti poredna Titi! Naslednje dni je Titi Å¡e naprej zanemarjala malega Fida. Sprehajala se je z gospodom Papagajem, mu prepevala, se mu prijazno nasmihala, pravzaprav se je zdelo, kot da je sreÄna le takrat, ko je v njegovi družbi.

Nekega veÄera, ko je že padla tema, je priÅ¡el do zakljuÄka, da bi bilo vendarle najbolje pobegniti. Prav gotovo bolje, kot pa si vzeti življenje. S takÅ¡nimi mislimi je taval sem ter tja, ko se je nenadoma znaÅ¡el v sosednjem vrtu. Tedaj je izza vogala zasliÅ¡al glasove. "Ljubka gospa Kavka," je rekel glas, ki se mu je zdel poznan. "Jaz sem svetovni popotnik, govorim pet jezikov, imam palaÄo z zlatimi reÅ¡etkami primerno za kralja, imam praktiÄno neomejene zaloge kruha, mleka in orehov: vse to sem pripravljen deliti z vami. Jutri odletiva na krajÅ¡i izlet do velikega hrasta poleg koruzne njive."

Zdelo se je, da stari vdovi naklonjenost g. Papagaja zelo ugaja. Prav gotovo je mislila, da so vse njegove besede resniÄne. Spogledljivo se mu je nasmihala in žal ji je bilo, da si tistega dne ni nadela bolj Äistega in bolj modnega klobuka; takÅ¡nega, ki bi jo napravil Å¡e mlajÅ¡o in privlaÄnejÅ¡o, kot je mislila, da je.
Fido je ob vsem tem kar poskoÄil od veselja. Urno jo je ucvrl domov. "Oh, Titi!" je vzkliknil, "ne boÅ¡ verjela, kaj sem odkril. Tisti papagajski nepridiprav, ki se pretvarja, da te tako zelo ljubi, prav zdajle dvori vdovi Kavki. ÄŒe pohitiÅ¡, se lahko prepriÄaÅ¡ na lastne oÄi."
"Neumnosti!" je odvrnila Titi. "Ne verjamem."
"No," je rekel Fido, "Äe ne verjameÅ¡, stopi z mano do sosednjega vrta. Videla boÅ¡, da govorim resnico."
Toda Titi, prepriÄana v Äast g. Papagaja, se ni dala tako zlahka omajati. Bilo je potrebnega Å¡e kar nekaj prepriÄevanja, preden je popustila in se naposled odpravila do sosednjega vrta.
Tam je našla g. Papagaja, ki je še zmeraj dvoril stari Kavki. Oba, Fido in Titi, sta se skrila za bližnji zid in prisluškovala.

"Tudi to, tudi to," je odvrnila Titi, medtem pa praskala in krempljala po nezvestem Papagaju. Nato je rekla: "Upam, da si zadovoljen. In Å¡e to ti povem - Äe te Å¡e kdaj vidim blizu naÅ¡e hiÅ¡e, ti bom izpraskala vso perje!"
V slovo je Å¡e zasikala, tako kot znajo samo maÄke, potem pa prijela Fida za taÄko in rekla: "Pojdiva." Fido se kljub svoji prijazni naravi ni mogel upreti in je, preden je odÅ¡el, namenil pretresenemu g. Papagaju Å¡e dva ali tri ostre ugrize. Takoj, ko je gospa Kavka ostala sama s Papagajem, mu jih je poÅ¡teno napela: "Ti prevarantski, domiÅ¡ljav, ostuden nepridiprav! Kako si upaÅ¡! ÄŒe ne premoreÅ¡ niti trohice poÅ¡tenosti, te bom pa poÅ¡teno nakljuvala!" SkoÄila je nadenj in s svojim velikim, moÄnim kljunom uresniÄila grožnjo. Papagaj jo je podurhal, kolikor so ga noge nesle.

Stara vdova Kavka je obdržala svoje skrivnosti in ostala neporoÄena.
Kar pa se tiÄe Titi in Fida - Titi je na svojega pasjega prijatelja zaÄela gledati drugaÄe. Vse bolj je cenila njegovo zvestobo. Ko je priÅ¡lo poletje, je Fido, po svojih priÄakovanjih, obÄutno zrasel. Dobil je zelo lepo rdeÄe-Ärno ovratnico, Titi pa je ugotovila, da ga ima pravzaprav zelo rada. OdloÄila se je, da ga nikoli veÄ ne bo zapustila.

KONEC
