Naduta Anica

Anica bila je zelo ošaben deklič,
imela je zmeraj kvišku zavihan nosič.

Da je boljša od drugih je vselej kazala,
še pava z nadutostjo bi zlahka pregnala.

Zemlja se ji je tako umazana zdela,
da je nikoli, niti slučajno, ne bi prijela.
Svojo glavo je znala samo kvišku držati,
tako zelo, da ji je vrat začel navzgor gnati.

Že tako močno se je raztegnil,
da je staršem kup skrbi pritegnil.
A še naprej je rasel in kmalu tako zrasel,
da nihče več ni bil Anici dorasel.

Prosili so jo, naj navzgor več ne gleda,
a kaj, ko Anica se rada tudi spreneveda.
Toda vrat je kmalu bil tako visok,
da ni več nesel glave naokrog.

Kot vrba se je upognil k umazanim tlom,
kar je za glavo ponosno bil velik polom.

Tako težka postala njena je glava,
da brez vozička bila bi huda težava.

Zatorej, otroci, zapomnite si:
Kdor previsoko se nosi, si težave naprosi.

KONEC