NekoÄ je bil volk, ki ga je zagrabila huda lakota, zato si je odÅ¡el iskat veÄerjo.
Ni bilo dolgo, ko je naletel na ovna, ki se je pasel na travniku ob gozdu.
Stopil je do njega in rekel: "Oven, pojedel te bom!"
Oven je odvrnil: "Kdo pa si ti, Äe smem vpraÅ¡ati, ki bi me rad pojedel?"
"Jaz sem volk, ki si iÅ¡Äe dobro veÄerjo," je rekel volk.
"Kakšen volk neki!" je odvrnil oven. "Ti nisi volk, ti si pes!"
"Ne, nisem pes, volk sem."
"ÄŒe je pa tako," je rekel oven, "Äe si res volk, potem se pa postavi ob vznožje hriba in na Å¡iroko odpri Äeljusti. Jaz bom nato pritekel z vrha in ti skoÄil naravnost v usta."
"Zmenjeno," je rekel volk, se postavil ob vznožje hriba, na Å¡iroko odprl usta in Äakal.
Oven se je medtem povzpel na vrh, nato pa pognal navzdol, kolikor se je mogel hitro.
S svojimi moÄnimi rogovi je z vso silo treÅ¡Äil v volka.
Volk se je trikrat prekucnil, preden je nezavesten obležal, oven pa je stekel domov. Ko je volk Äez nekaj Äasa priÅ¡el k sebi, so ga bolele prav vse kosti.
"KakÅ¡en neumnež sem," si je mislil. "Kdo pa je že kdaj videl, da bi oven prostovoljno skoÄil komu v usta?"
Potem je Å¡el naprej, Å¡e vedno laÄen, in Äez Äas naletel na konja, ki je na travniku grizljal travo.
Stopil je do njega in rekel: "Konj, pojedel te bom!"
Konj je odvrnil: "Kdo pa si ti, Äe smem vpraÅ¡ati, ki bi me rad pojedel?"
"Jaz sem volk."
"Pa kaj Å¡e," je odvrnil konj, "ti si samo pes!"
"Ne, nisem pes, volk sem."
"No, Äe si prepriÄan, da si volk, potem pa dobro. Samo jaz nisem preveÄ rejen, zato bo najbolje, da zaÄneÅ¡ pri repu, jaz pa bom medtem Å¡e malce žveÄil travo in se poskuÅ¡al zrediti.
In tako je volk stopil izza konja, da bi zaÄel pri repu, ko se je konj postavil na prednje noge, z zadnjimi pa brcnil, kolikor moÄno je lahko. Volk se je trikrat prekucnil, konj pa je stekel domov.
"No, a nisem neumen?" si je rekel volk in v boleÄinah obsedel. "KakÅ¡en butec sem! Kdo je že kdaj sliÅ¡al, da se zaÄne konj jesti pri repu?"
Potem je Å¡el naprej, Å¡e vedno laÄen, in Äez Äas opazil pujsa, ki mu je prihajal naproti. Ko sta se sreÄala, je rekel: "Pujs, pojedel te bom!"
Pujs je odvrnil: "Kdo pa si ti, Äe smem vpraÅ¡ati, ki bi me rad pojedel?"
"Jaz sem volk."
"Ti si pa nek Äuden volk," je odvrnil pujs. "Ne, ti si samo pes!"
"Ne, nisem pes, volk sem."
"Naj bo," je rekel pujs. "Potem pa skoÄi na moj hrbet. Najprej se bova malce sprehodila, nato me pa lahko mirne duÅ¡e pojeÅ¡."
In tako je volk skoÄil na pujsov hrbet, da bi se najprej malce sprehodila. Toda glej, pujs ga je odnesel naravnost v vas.
Tam so se vanj takoj zapodili vaÅ¡ki psi; lajali so, renÄali in na vse možne naÄine nadlegovali laÄnega volka.
Volk ni dolgo zdržal; obrnil se je in zbežal nazaj v gozd, Å¡e vedno laÄen.
KONEC
