In tako je volk stopil izza konja, da bi začel pri repu, ko se je konj postavil na prednje noge, z zadnjimi pa brcnil, kolikor močno je lahko. Volk se je trikrat prekucnil, konj pa je stekel domov.
"No, a nisem neumen?" si je rekel volk in v bolečinah obsedel. "Kakšen butec sem! Kdo je že kdaj slišal, da se začne konj jesti pri repu?"
Potem je šel naprej, še vedno lačen, in čez čas opazil pujsa, ki mu je prihajal naproti. Ko sta se srečala, je rekel: "Pujs, pojedel te bom!"
Pujs je odvrnil: "Kdo pa si ti, če smem vprašati, ki bi me rad pojedel?"
"Jaz sem volk."
"Ti si pa nek čuden volk," je odvrnil pujs. "Ne, ti si samo pes!"
"Ne, nisem pes, volk sem."
"Naj bo," je rekel pujs. "Potem pa skoči na moj hrbet. Najprej se bova malce sprehodila, nato me pa lahko mirne duše poješ."
[Na začetek]
"Jaz sem volk."
"Ti si pa nek čuden volk," je odvrnil pujs. "Ne, ti si samo pes!"
"Ne, nisem pes, volk sem."
"Naj bo," je rekel pujs. "Potem pa skoči na moj hrbet. Najprej se bova malce sprehodila, nato me pa lahko mirne duše poješ."
|
stran 4 od 5 |
|
