Prižgala je še eno vžigalico in ponovno je toplo zažarelo. V siju plamenčka se je prikazala babica, tako jasna in sijoča, tako mila in ljubezniva.
"Babica!" je vzkliknila deklica, "vzemi me s sabo! Vem, da boš izginila, kakor hitro bo dogorela vžigalica, tako kot so izginile topla peč, pečena goska in prelepo božično drevo."
Hitro je pograbila vse vžigalice, ki so še ostale v škatlici, in jih prižgala. Hotela je obdržati babico pri sebi. Vžigalice so zasijale v tolikšni svetlobi, da je bilo svetleje kot pri belem dnevu. In babica je bila tako lepa, tako mila in dobrotljiva, kot še nikoli. Vzela je drobno deklico v svoje naročje in skupaj sta poleteli v zvezdne višave, v svetlobo in srečo. Tam ni bilo ne mraza, ne lakote, ne strahov.
A v mrzlih urah naslednjega jutra je v kotičku med dvema hišama negibno sedela drobna deklica – mrtva, zmrznjena. Na obrazu ji je počival smehljaj, poleg zaledenelega teleščka pa so ležale dogorele vžigalice.
"Hotela se je ogreti," so rekli ljudje. Nihče ni slutil, koliko lepega je doživela v svojih zadnjih trenutkih in kako veličastno se je z babico podala v novo leto, v novo srečo.
[Na začetek]
"Babica!" je vzkliknila deklica, "vzemi me s sabo! Vem, da boš izginila, kakor hitro bo dogorela vžigalica, tako kot so izginile topla peč, pečena goska in prelepo božično drevo."
Hitro je pograbila vse vžigalice, ki so še ostale v škatlici, in jih prižgala. Hotela je obdržati babico pri sebi. Vžigalice so zasijale v tolikšni svetlobi, da je bilo svetleje kot pri belem dnevu. In babica je bila tako lepa, tako mila in dobrotljiva, kot še nikoli. Vzela je drobno deklico v svoje naročje in skupaj sta poleteli v zvezdne višave, v svetlobo in srečo. Tam ni bilo ne mraza, ne lakote, ne strahov.
A v mrzlih urah naslednjega jutra je v kotičku med dvema hišama negibno sedela drobna deklica – mrtva, zmrznjena. Na obrazu ji je počival smehljaj, poleg zaledenelega teleščka pa so ležale dogorele vžigalice.
KONEC
|
stran 4 od 4 |  |
