Prižgala je novo vžigalico; ta ji je pričarala božič. Sedela je pod najveličastnejšim božičnim drevescem, še večjim in lepše okrašenim, kot je bilo tisto, ki ga je skozi steklena vrata videla pri bogatem trgovcu.
Tisoče lučk je utripalo na zelenih vejah in pisane igračke, takšne, kot jih je videla v izložbah trgovin, so samo čakale, da bi se z njimi kdo poigral. Proti njim je iztegnila drobni ročici, ko je vžigalica dogorela. Lučke so se pričele dvigovati vse višje in višje, dokler se niso združile z zvezdami na nebu. Tedaj je videla, kako je ena zvezda padla z neba in zarisala dolg ognjen rep.
"Nekdo umira," je rekla, kajti pokojna babica, edina, ki jo je imela rada, je zmerom pravila: "Ko se utrne zvezda, se v nebo dvigne duša."
[Na začetek]
"Nekdo umira," je rekla, kajti pokojna babica, edina, ki jo je imela rada, je zmerom pravila: "Ko se utrne zvezda, se v nebo dvigne duša."
|
stran 3 od 4 |
|
